Evropska komisija je v oktobru 2011 predlagala zakonodajni sveženj za kohezijsko politiko v obdobju 2014–2020, ki je namenjen spodbujanju rasti in delovnih mest v Evropi. Ta sveženj naj bi pomagal regijam doseči cilje, povezane z njihovimi ključnimi razvojnimi izzivi, kot so zaposlovanje, izobraževanje, revščina, inovacije, znanost in raziskave ter podnebne spremembe.
Nova kohezijska politika Evropske skupnosti sicer še zmeraj temelji na petih skladih za razvoj regij in je relativno podobna zdaj veljavnemu svežnju kohezijskih sredstev, vendar vsebuje tudi strožje ukrepe za sankcioniranje in novo tranzicijsko kategorijo regij. Ukrepi za sankcioniranje kršilk Pakta za stabilnost in razvoj so nemudoma po razgrnitvi doživeli poplavo kritik in celo odkrito opozicijo. Glavni argument kritikov kohezijskega načrta je nesmisel kaznovanja regij, ki so glede na to, da kršijo pravila Pakta, že v težavah in torej ne potrebujejo kaznovanja še z vidika prejemanja kohezijskih sredstev.
Kljub začetnemu valu pesimizma in pripomb je kohezijski predlog z nekaterimi novimi ukrepi doživel pozitiven odziv. 336 milijard evrov vreden zakonodajni paket, ki je v skladu s strategijo Evropa 2020, bo vključeval tudi nekatere ukrepe, ki bodo poenostavili birokratske zahteve in pravila.
Kot najpomembnejšo spremembo Komisija navaja uvedbo enotnih pravil za vseh pet skladov. Druga, prav tako pomembna sprememba je uvedba nove kategorije regije. Zdajšnjima kategorijama regij, ki sta »manj razvite regije« (razvitost pod 75 % BDP povprečja EU) in »bolj razvite regije« (razvitost nad 90 % BDP povprečja EU), se bo pridružila nova kategorija »tranzicijska regija« (razvitost med 75 in 90 % BDP povprečja EU). Ta bo regijam, ki so zdaj obtičale med manj in bolj razvitimi in niso bile upravičene do ustreznega obsega financiranja, pomagala na poti do boljše razvitosti. Poleg naštetih sprememb se obetajo premiki glede prioritet v posamezni kategoriji regij. V bolj razvitih regijah bodo sredstva usmerjena v inovativnost, podporo malim in srednje velikim podjetjem ter energetsko učinkovitost, v manj razvitih pa poleg naštetih še v zaposlovanje, izobraževanje in zmanjševanje revščine. Z upoštevanjem stanja financ v povprečni evropski članici je predlagano tudi 10-odstotno povečanje stopnje sofinanciranja projektov s strani Skupnosti.
Vir: portal Založba Forum Media
